Čokolade s prekmursko šunko, ajdovo kašo in bučnimi semeni iz čokoladnice Passero so zadnja novost pod znamko Diši po Prekmurju. To znamko, ki poleg prekmurske šunke in gibanice obsega še druga značilna živila z desetih kmetij v regiji, je za svoj hobi razvil uspešen podjetnik Janez Janko Kodila iz Markišavcev. Lani mu je prodaja Diši po Prekmurju prinesla 250 tisoč evrov od skupnih dobrih štirih milijonov evrov prihodkov.
Kot Toskana je tudi Prekmurje lahko ponosno na svojo kulinariko
»Idejo, da bi povezal male ponudnike prekmurske šunke in gibanice, sem dobil pred 20 leti. Kot Toskana slovi po svoji kulinariki, je lahko tudi Prekmurje ponosno na svojo tradicionalno gastronomijo. Bolj bo znano po kulinariki in turizmu, lažja bo tudi prodaja gourmet mesnin Kodila, ki so moj glavni posel. Več uspešnih zgodb v regiji prinaša več koristi vsem, od vlaganj v razvoj in širjenje ponudbe do zaposlovanja ...,« pravi Kodila.
Od ideje o regijski kulinarični znamki do zadovoljive prodaje je bila dolga pot. Prvi korak je bila zaščita prekmurske šunke in gibanice. Šunka ima geografsko zaščiteno poreklo, gibanica pa evropsko zaščito recepture in tradicionalnega načina priprave. Drugi korak je bilo iskanje kmetov, ki bi v skupnem nastopu na trgu videli prednosti in bi ga tudi sofinancirali. Ta pristop je bil pred časom za mnoge nerazumljiv in ni zaživel. »To me ni ustavilo, še naprej sem kmete vabil na dogodke, kjer smo promovirali tipično prekmursko hrano. Na teh dogodkih so kmetje radi sodelovali in pospeševali prodajo, do bolj aktivne vloge pa jim ni bilo,« se spominja.
Izkušnje pri razvoju znamke Kodila so prenesli na regijsko znamko
Zato je pred štirimi leti spremenil filozofijo. »Diši po Prekmurju je postala regijska kolektivna znamka, prenesel sem jo na zadrugo Granar,« pravi Kodila. Zadruga odkupuje pristna kakovostna živila od lokalnih ponudnikov. Poskrbi za embalažo, kontrolo kakovosti, dizajn in celostno grafično podobo, trženje in logistiko. Največji kupec je Mercator.
»Od regijske znamke Diši po Prekmurju ne živim, ustvarjam pa zanimive stranske prihodke, ki počasi rastejo. Prednost tega modela je v več dobaviteljih denimo za bučno olje. Pri dobavi je manj tveganja in več prožnosti, ko povpraševanje poskoči, ob zamenjavi gospodarja na kmetiji ali pri nihanju kakovosti živil. Zanašanje na samo enega dobavitelja je preveč tvegano; če si nogo zlomi, lahko ostaneš brez 'vlečnega konja',« razlaga Janez Janko Kodila.
Zadruga Granar tipično lokalno hrano s kmetij prodaja po enakih kanalih, kot se prodajajo gourmet mesnine Kodila. Moko kupuje v Mlinarstvu Kolenko, čokolade pri Passeru, sokove in kis pri Gjergeku, bučno olje v oljarni Pojbič in Štesl, testenine, sušeno zelenjavo in čaje na ekosocialni kmetiji Korenika, bučna semena v oljarni Kocbek, med v čebelarstvu Bedek, žganja pri Toplaku, kekse pri Figaru … Še nekaj dobaviteljev pa imajo v rokavu, za rezervo.
